Ana Dimnik, slovenska mati

Z delavnostjo in gospodarnostjo sta si Dimnikova ustvarila ekonomsko trden dom, gostilno pa napolnjevala z duhom zavednega slovenstva. Trbovlje so bile namreč v takratnem obdobju povsem v nemških rokah, a sta Dimnikova spodbujala v gostilni govorjenje slovenskega jezika ter ponujala v branje slovenske časopise, kot so bili Slovenski narod, Domovina, Zarja, Ljubljanski zvon, Popotnik in tudi prva ženska revija Slovenka. Del slovenskih knjig, ki jih je Ana Dimnik tisti čas kupovala, je pozneje podarila trboveljski knjižnici.

Njeno odmevno javno delo in nenehni spopadi z ekonomsko mocnejšo nemško etično manjšino so ji prinesli izjemen ugled med Slovenci, pa tudi Nemci, čeprav je nemško govoreče goste odganjala iz gostilne. Bila je iskrivih besed in izvirnih zamisli, premogla je humor ter široko razgledanost v politiki in gospodarstvu. Tako telesno kot osebnostno je veljala za krepko žensko, a mehkega materinskega srca. Ne čudi torej, da so o njej slišali po vsej deželi in so jo pri njenih 35 letih poimenovali Slovenska mati.

Sicer ji življenje ni prizanašalo. Hči Paula je umrla, stara komaj tri mesece. Sin Ivan je v nesreči izgubil oko. Ana Dimnik pa se je soočala s trpljenjem tako, da se je še bolj razdajala drugim in si prizadevala za prave vrednote in izobrazbo. Sinu je omogočila študij prava, ki ga je uspešno zaključil na Dunaju. Del v gostilni prisluženega denarja pa je namenjala šolanju revnih otrok in to botrsko gesto gostilna Dimnik še danes zvesto nadaljuje. Bila je mati mnogim. Ljudem v stiski, prijateljicam, revežem in popotnikom je pomagala z denarjem, hrano, nasveti, pa tudi s sadikami in semeni iz svojega zgledno urejenega vrta.

Po moževi smrti leta 1901 je prevzela vodenje gostilne. Bila je edina, ki si je upala na lipo pred gostilno obesiti slovensko trobojnico. Njeno dejanje je vzbudilo pozornost in v njeni gostilni so se ustavljala tedanja znana imena, med njimi podjetnik, odvetnik, politik in pisatelj dr. Ivan Tavčar ter njegov politično sopotnik, bančnik, diplomat in publicist Ivan Hribar.

Ana Dimnik se je navduševala nad političnimi uspehi, a bila tudi močno razočarana nad porazi. Zdelo se je, kot da si ne more opomoči od nesreče primorskih in koroških Slovencev. Kot da bi ji postala skrb zase odvec, se je na pogrebu prijateljice Rozalije Roš v Hrastniku močno prehladila in zbolela za neozdravljivo pljučnico. Umrla je namrec šest dni pozneje, 27. januarja 1921.

O njeni smrti in pogrebu so poročali vsi vidnejši časniki in časopisi tistega časa. Družinski prijatelj Vladimir Levstik je ob njeni smrti zapisal: »Trbovlje še niso videle takšnega pogreba. Nesli so jo sokoli, spremljala pa so jo na poslednji poti vsa narodna društva, med njimi nekatera z zastavami, …«

V gostilni Dimnik v Trbovljah je v njen spomin urejena spominska soba, na pročelju hiše pa je spominska plošča z njenim reliefom, delom kiparja Franca Bernekerja.